Pon - Do - Kwan Izlake

SREČKO ROZMAN, ustanovitelj kluba

Srečo je kikboksu zapisan dolga leta. Z njim se je spoznal leta 1983, ko je postal član član KBV Pon-Do-Kwan Zagorje. Svoje prvo tekmovanje je imel leto kasneje na odprtem turnirju Zagorja. V Zagorju je na tem turnirju štiri leta kasneje dosegel tudi svoj največji uspeh. Osvojil je namreč prvo mesto med člani do 69 kg. Zmagal je še na prvenstvu nekdanje Jugoslavije, leta 1986 v Splitu in sicer med člani do 63 kg. Na republiških prvenstvih je leta 1989 v Ormožu osvojil prvo mesto, leta 1987 pa drugo. Drugi je bil tudi na mednarodnem Team cupu v Schiefbahnu leta 1989, dve leti kasneje pa je bil četrti. Tretje mesto pa je osvojil leta 1986 na "Semi kontaktu KUP Petovia". Bolj pomembna kot njegova tekmovalna pot je za izlaško in okoliško mladino pomembna njegova odločitev, da bo svoje bogato znanje kikboksa prenesel na mlajše rodove. S somišljeniki mu je leta 1994 na Izlakah uspelo ustanoviti klub. Vsa leta od ustanovitve pa do danes, je Srečo, nosilec črnega pasu 4.dan, najbolj zaslužen za pravi razcvet tega borilnega športa v našem okolju. Njegova zasluga je, da na Izlakah, v Sloveniji in po svetu s spoštljivostjo govorijo o klubu in naših športnikih. Vzgojil je prave športnike in kar ni nepomembno, svoje trenersko znanje je zmogel nesebično prenesti na svojega sina, ki v zadnjem letu opravlja delo glavnega trenerja in na ostale člane na�e trenerske ekipe. Srečo se je ljubiteljsko ukvarjal še s tenisom in nogometom, v zadnjih letih pa prosti čas najrajši prešivi na kolesu, v hribih in ob poslušanju country glasbe in glasbe, ki jo izvaja Tina Turner. Njegov najljubši pregovor je: v bolezni in nesreči prijatelja spoznaš. Med prebranimi knjigami mu je v srce še najbolj sedla Bevkova Pastirci, med športniki pa najbolj ceni Primoža Peterko.

 MILOŠ ROZMAN, glavni trener

Miloš Rozman zagotovo sodi v eno najmlajših skupin slovenskih trenerjev, ki pa se lahko že po krstnem letu opravljanja dela glavnega trenerja lahko pohvali z izvrstnimi rezultati, ki jih dosegajo njegovi varovanci. Ob tem ne smemo pozabiti omeniti njegovega mentorja in očeta Srečka Rozmana, ki je nanj več kot očitno znal prenesti svoje bogato znanje in druge osebnostne vrline, ki so potrebne za uspešno opravljanje trenerskega dela. Sicer pa se je Miloš kikboksu, natančneje Pon-Do-Kwanu, posvetil decembra leta 1989, ko je postal član KMB Pon-Do-Kwan Zagorje. V tem klubu, ki ga je takrat vodil Alojz Miklavčič, je treniral tudi njegov oče Srečko. Ko je slednji ustanovil klub z isto verzijo borilnih veščin na Izlakah, se mu je pridružil tudi Miloš. Miloš, ki je nosilec mojstrskega črnega pasu 1.dan je imel svoj prvi nastop decembra leta 1991 v Mariboru. Za svoj največji uspeh šteje osvojeno drugo mesto, med člani do 63 kg, na močnem svetovnem pokalu v Debrecenu leta 2001, leto prej pa je bil tretji. Uspešno je nastopal tudi na drugih mednarodnih turnirjih in si občasno zagotovil mesto v reprezentanci. V Zagorju je bil drugi (1995) in lani tretji. Bil pa je že tudi državni prvak, leta 1994, naslednje leto in leta 1999 je bil drugi, leta 1997 in 2000 pa tretji. Kljub svojemu nespornemu športnemu talentu, se je lani povsem posvetil treniranju drugih, tako da je njemu ostalo zelo malo časa za pripravo na tekmovanja. Čeravno mu tekmovalnih ambicij še ne manjka. Poleg kikboksa rad plava, igra igre z žogo ter kolesari po nevarnih strminah in brezpotjih. Kolikor mu ostane prostega časa gre v savno ali pa počenja adrenalinske reči. Njegov življenjski moto je, da če z malim nisi zadovoljen, velikega vreden nisi. Njegov najljubši film je Manta manta, knjiga Metulj, pri glasbi ni izbirčen, med športniki pa �e najbolj ceni Primoža Peterko. Njegovi nešportni cilji so povezani s tem, da dobi službo in kakšen "hud" avto, s katerim "se bom pošteno peljal".

MAJA VETRŠEK, trenerka

Maja je nosilka črnega pasu, 2. dan in prav tako trenerka.
Je  študentka Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo na smeri Kemija-univerzitetni.
Članica kluba je že od leta 1998. V tem času si je pridno priborila kar nekaj medalji in pokalov iz turnirjev. Najbolj je ponosna na medaljo iz mladinskega svetovnega prvenstva leta 2004 (IT), ko je osvojila odlično tretje mesto, zadovoljna je pa tudi z uvrstitvijo med prvih pet leta 2009 na članskem svetovnem prvenstvu, ki pa je potekalo v Italiji. Poleg tega je pa tudi že nekaj let aktualna državna prvakinja, udeležuje se pa tudi večjih mednarodnih tekmovanj, tako s klubom kot z Državno člansko kickboksing reprezentanco.
Ko nima študijskih in trenerskih obveznosti, se rada poda na kakšno pustolovščino; od potovanja, adrenalinskih športov (bungee jumping, canyonig,..) pa tudi do pohajkovanja po hribih. Včasih pogleda tudi kakšen dober film, kot npr. Jumper. Kar se pa tiče knjig, pa prebere kak  moderen roman, npr: Neznosna lahkost bivanja, ali pa kako knjigo od Franza Kafke oz.  Jeana-Paula Sartra.

Drži se pa izreka: »Acta non verba.«